Omemba: Andrej Kocbek

»Kot urednik fotografije na Delu sem bil zadolžen, da napravim naslovnico za osamosvojitveno prilogo Dela, ki smo jo načrtovali že dva meseca pred osamosvojitvijo.«

»Neki večer je k meni prišel Joco Žnidaršič in mi je povedal, da gredo jutri na Triglav in bodo nesli zastavo.«

»Težko odgovorim. Takrat smo v Ljubljani že čutili, da so nekateri postavljali ideološko-politično pripadnost nad državo.«

»Mislim, da je bil založnik Kmečki glas, ki me je prosil, da jim dam fotografijo.«

»Nadaljevanje zgodbe pa je, da smo 1. maja leta 2004, ko smo vstopili v EU, table, ki smo jih tja nameščali junija 1991, sneli.«

»Sam sem bil predviden, da z Urošem Krekom prinesem zastavo iz parlamenta po slavnostni seji.«

»To sem izvedla iz prispevka TV Tednika, in ko sem to gledala, sem videla našo zgodbo.«

»Na centru za socialno delo sem šel povprašat, kako je s tem, in so rekli, da dokler se šola oziroma je dijak ali študent, mu ne pripada.«

»Nedvomno, kajti Zakon o družbenem varstvu duševno in telesno prizadetih oseb je tukaj jasen.«

»Vem, da s tem ne bomo popravili neverjetne škode, ki je bila storjena, jo bomo pa vsaj omilili.«

»Nocoj so dovoljene sanje, jutri je nov dan.«

»To sta ta dva muzejska predmeta, ki sta bila tam ob dvigu zastave, mene ni bilo zraven, saj sem ležal na položaju nekje v posavskih gozdovih.«

»Ljudje so v tem času prepoznali muzej kot ustanovo, kamor lahko gradivo prinesejo, ga tu shranijo, s tem pa dobijo možnost, da bo gradivo nekoč objavljeno oz. razstavljeno.«

»Imeli so še debele svinčene ploščice in bili res naporno težki za nošnjo.«

»Bili smo na rezervnem vojaškem poveljniškem mestu v Zgornji Pohanci, bil sem poveljnik voda 25. območnega štaba, moj brat pa namestnik. Iz Brežic je prinesel zastavo, ki smo jo obesili v jedilnici počitniškega doma, kjer smo bili nastanjeni, to si bom zapomnil za vse življenje, ker sem takrat prvič v rokah imel novo slovensko zastavo in tudi to zastavo imamo danes shranjeno v muzeju.«

»Žal je nimamo, izziv muzealstva je, da v pravem trenutku ugotoviš, kateri predmeti bodo čez 30, 50, 100 let povedali zanimivo zgodbo in muzeološko predstavili pomemben zgodovinski dogodek ali proces.«

»Strah se vedno pojavi. Pred bojem vlada tista negotovost, ko ne veš, kaj bo, sploh zame, ker sem ziheraš, je bilo še težje. Ampak, ko enkrat dobiš ukaz, potem točno veš, kaj je treba narediti, in delaš kot stroj, časa za razmišljanje ni, ker te to lahko stane tudi življenja.«